Fronek se zahvali in gre domov, kakor bi se vračal iz drugega sveta. Počasi stopa in misli nazaj na tiho, svetlo, čisto sobo, na rdeče rože, ki jih je videl na preprogah, na veliko zrcalo in na živali, ki se vrste po robu naslonjala. Ves je zanesen, ves zasanjan, ves zamaknjen v kos novega, lepšega življenja, ki ga je ravnokar videl.