O gori bi povedali v pesmi, kjer žlahtna vinska trta rase, o zlati vinski kaplji, ki daje žilam kri in moč, o starčku, ki je živel tam v vinskih gorah, izpraznil na smrtni postelji zadnjo kupo te rujne tekočine in se priporočil z njo v roki samemu nebeškemu očetu: »Še tale kozarček ‒ pa bom prepeval vekomaj tvojo čast in slavo!« Sosed se brati s sosedom, fant s fantom, mož z možem, vsekrižem prigovarja drug drugemu, naj prime kupico v ročico, napije Tinetu zdravico in še posebej zabičuje: »Čisto ga ven izpij, drugemu nalij ‒ saj imaš modro glavico!«
In vsi ti napevi so tako mehkobno prijetni, tako priljudno zaokroženi, da silijo pevcu in smeh na usta.