Mati naenkrat zaihti nekje v kotu in vse je po sobi hipoma tako žalostno, kakor še ni bilo nikoli. Miza, stoli, postelje, omara, peč, strop, slike na stenah in stene same ‒ vse se drži na jok. Kakor bi imelo vse to nekam skrita usta, pa bi se bilo bati, da jih naenkrat pokaže in razcmeri.