Menil sem, da sem jo razžalil, da sem vzbudil njeno največjo nejevoljo in ogorčenje, ki mi ga pokaže s tem, da me buši jez no od sebe ali udari po ustih, ki so se osmelila do ljubezenske izjave. In med tem, ko sem užival veliko srečo njene naklonjenosti, je še vedno živela v meni posledica tistega zavednega pričakovanja, ki je doseglo svoj višek takrat, ko sem klečeč na kolenih zamižal. Ne tajim pa, da sem doživel na tistem vrtu tik potočka ‒ ali če tistega potočka tudi sploh ni bilo ‒ nekaj jako burnega in neumerjenega sicer, ali obenem nekaj nebeško sladkega in prisrčnega.