»Bilo mi je kakor davno, davno, ko sem stanoval pri krojaču in sem hotel objeti nekoč njegovo hčerko, a takrat sem bil bled, bolehen in ona skoči na noge in pljune ti, ah, pljune debelo, grdo ... Imela je namreč rada debelušnega pomočnika, to vse skupaj, kakor vidiš, ne sodi sem, ali zavoljo primere mi ne zameri teh reči. Potegnem jo k sebi,, kako bi dejal, v vsi njeni krasoti, v prsih nabija, mislim si: zdaj počiš od silnega občutja ...