Po stenah slike, v sprejemnici črn svetel klavir, ki včasih zapoje veselo, kakor bi zazvonilo. In preproge po tleh ‒ široke in mehke, ki gluše ko rake in jih pijo kakor suha zemlja vodo. Dopoldne, ko ležim še trd in omamljen na postelji, priskače do mene preglasen smeh in me zbode v uho kakor z iglo.