Tajnikovo pero je pelo in ne škrtalo. V valovitih črtah je bežalo po debelih črnih linijah, se zvijalo v večje in manjše polže, zgrabilo nekje spodaj in hitelo na vrh v drznih polkrogih in pri tem pelo, resnično pelo. Njegov obraz je razgrela rdečica navdušenja in ponosa, oči so se svetile in žile po sencih so se tresle.