V kotu ob prostrani zeleni peči je sedel pritepenec, ki se je znašel nekega jutra v vasi in ni vedel ali morda tudi ni hotel povedati svojega imena in izdati svojega rojstnega kraja. Pozno jeseni je bilo, zunaj je viselo nad mrtvo krajino pusto, oblačno nebo, po sobi se je razlival nekak suh, zakasnela muha je brenčala po šipah zamazanega okna in tajnikovo pero je enolično poškripavalo. Župan je vstopil, ne da bi potrkal.