Občinski tajnik, dolgi in suhi gospod Žebrač, je sedel takrat že za mizo, imel eno pero za ušesom, drugo pa je držal v roki, ga namakal v oddaljeni tintnik, delal z njim po zraku čudne kroge in zamahe in škrtal po rjavem pisarniškem papirju. V kotu ob prostrani zeleni peči je sedel pritepenec, ki se je znašel nekega jutra v vasi in ni vedel ali morda tudi ni hotel povedati svojega imena in izdati svojega rojstnega kraja. Pozno jeseni je bilo, zunaj je viselo nad mrtvo krajino pusto, oblačno nebo, po sobi se je razlival nekak suh, zakasnela muha je brenčala po šipah zamazanega okna in tajnikovo pero je enolično poškripavalo.