In v mislih je pletel prehod preko grobov in se strahoma izpraševal, ali se ne vara, ako misli, da čaka nanj drugo večno življenje in da je ta nezadovoljnost in bolečina le slovo oslabelega in propadajočega telesa. Bliža se počasi dan, ko bo obležal na postelji, ko ne bo več vstal, ko ne bo nikoli več stopil na ulico, šel v pisarno ali na sprehod na polje in v gozdove. Življenje se umakne kakor počasna senca in na beli rjuhi ostane na pol že razpadlo, mrzlo in brezčutno truplo.