In naposled ‒ kakor bi ne bile roke, ki so se ga oklenile, njegove žene, ampak njega, ki je stal tik vrat, pristopil nenadoma in se stegnil po njem. Ta vlažnost je njegov pot, ti prsti, ki ga tišče v vrat, so njegove trudne in ostre kosti, oblite z zgrbljeno in razpadajočo kožo. »Oh ‒« je rekla ona, »moj ljubi, pelji me včasih kam, več ne morem prenašati te samote in zapuščenosti!«