je vzel uro v roke in gledal mladega visokega fanta z nekoliko mehkimi potezami v obrazu, ali prijaznih in toplih oči. Brez besede je uro zopet odložil, dolgo je molčal in ko je plačeval večerjo, je kazal z levico nekam pod mizo in govoril tiho in težko umljivo: »Nasula si med naju besed ‒ celo kopo ‒ da! Kako pojdeva preko njih?«