Ona je ‒ ne da se tajiti spričo take žalosti ‒ jako navezana na spomin svojega pokojnega moža in ‒ če pojde tako dalje ‒ je vsako bližanje kočljivo in nevarno, ali vsaj opreznosti je treba, velike opreznosti. Ko se je vračal s pokopališča, si je klical v spomin: Ona mora, ona mora!! Kako bi to bilo, ako ne bi ona takole ravnala, ako bi prišla na primer v beli obleki ‒ haha ‒ z velikimi rdečimi pikami, zaplesala bi pred jamo, zaploskala z rokami in zapela: Bratci, veseli vsi, tralalala ‒