Ko so zabobnele po trugi prve grude prsti, je zaihtela tako glasno, da je natančno razločil njen glas. Nekaj neprijetnega ga je obhajalo, nekaj uničevalnega za vse tiste misli, ki so ga navdajale v zadnjem času. Ona je ‒ ne da se tajiti spričo take žalosti ‒ jako navezana na spomin svojega pokojnega moža in ‒ če pojde tako dalje ‒ je vsako bližanje kočljivo in nevarno, ali vsaj opreznosti je treba, velike opreznosti.