S svetniško potrpežljivostjo ji odstopi svojo posteljo in leže v prvi sobi na trdo blazino na tla. Zofa je zanj prekratka in preozka, blazina pa je tenka, a težak, da se dotikajo njegovi kolki skoro golih tal. Nesrečno se premetuje, gleda nad glavo konec klavirja, ki ima črvive noge in bi mu tudi lahko padel na čelo, in posluša mater, ki podpihuje njegovo jezo z bližnje postelje.