Njihovi vrhovi, vse njihove veje, oni sami so nagnjeni naprej proti jugu, vijejo se, hočejo se iztrgati zemlji, ki drži njih korenine. Gospa se nenadoma nečesa spomni, umakne se od okna in reče: ‒Dana Grudnova se pripelje k nam, menda pojutranjem. Čakaj, pisala mi je.