In pričel je še enkrat šepetati: ‒Ali, prosim, dovoli gospodična, da prisedem? Jaz namreč samo danes tako govorim, ker sem hripav, sicer imam glas. Dana se je zasmejala z belimi zobni, ki jih ta hip Sevnikar povsod vidi, v gozdu onostran polja, na meji med njivami in ne visoko nad jarkom tik vlaka.