Ko stopita v sobo in žena, skoči Žitnikova sestra k zofi, pred katero stoji miza, zgrabi kopo perila, ga nese v sosednjo sobo in ga vrže na posteljo. »Vedno pospravljam,« pravi, »pa ni nikoli pospravljeno.«
in žena sedeta na zofo, sestra prinese krožnike, temne steklenice vina, jemlje drugo za drugo med noge, stoji sredi sobe in jih odpira.