Plamen sveče se je zibal in zvijal v dihu hladeče morske sapice in vse okrog je molčalo in spalo v živem, zdravem in lepem snu. »To so take noči,« je dejala, »v katerih človek lahko misli in misli, sanja nazaj in sanja naprej in gleda vedno z odprtimi očmi v te zvezde, po morju za lučjo, ki se premika z ribiško ladjo, ali za utrinkom, ki je padel z neba.« », ti govoriš kakor kaka pesnica.