In Tinin oče je bil naš prijatelj, tisti sloki, sivi posestnik, ki je imel vsega dovolj in je nosil iz mesta pisane igrače, s katerimi sem se igral tudi jaz. Globlje in globlje me prijemlje, ker je ta okolica tako mila, vsa oblita z nežnim, poznopoletnim solncem, vsa zdrava in prijazna. V tistem zvoniku tam, ki se mi beli nasproti, visi naš farni zvon in za tistim belim obzidjem, ki gleda s holma, spijo naši starši.