‒Oh, oh! jo je vilo, če se domislim, kako si zavijal usta, kadar si pričel jokati! Spodnjo ustnico si vlekel na levo, zgornjo na desno, potem si obe dvignil, odprl na široko oči, da si belo gledal, nategnil lica, zinil, da je strahota, nekaj časa zijal brez diha in se potem zadrl, da smo vsi bežali! ‒E, le tiho,, tudi jaz sem si o tebi eno in drugo zapomnil.