Po njenih licih še vedno nekaj igra, neka nenadoma prebujena mladostna živahnost, ki barva kožo rdeče in trosi v oči svetlobne utrinke, podobne kovinskemu prahu. In ko se ozre vame, pridrži poredno prijazne dolge trepalnice na punčicah, da ji pogleda oko, kakor bi posijalo izza belega hribčka črno solnce. A jaz se spominjam daleč nazaj in vidim njo pred seboj tako, kakršna je bila takrat, ko sva se igrala po dvorišču njenega doma, po naših travnikih in po jarkih, koder je tekla deževnica.