Gre v svojo sobo, pljuska z vodo in se umiva, pride ohlapno oblečena nazaj, vrat ima gol, roke čez komolec, sezuje rdečo papučo, jo brcne daleč od sebe, češ, da jo noga, sedi v mehkem in širokem stolu in se pogovarja. S Sevnikarjem občuje kakor z bratom. Lepa je, to se ji mora priznati.