Sedel je takoj za mizo in ji odgovoril brez vzroka in pomisleka. »Ker mi je vsled nujnega posla nemogoče ugoditi Tvoji želji, Te prosim, da me oprostiš.« Ko je čital po kosilu ali proti večeru naslednje dni v kavarni časopise, sedeč tik velikega svetlega okna, se mu je vsakokrat zdelo, da stoji nekdo zraven na trotoarju in ga gleda.