Človek je gledal vanje in videl v njih vse tako po svojih mislih sijajno in sladko bodočnost. Tam nad gozdovi, kjer šušti po vejah hladeča nočna sapa, visoko v nebeških zvezdah, ki gorijo skozi noč v milijonskih korih, je stala zapisana povest o resnični ženi, ki ima telo tako belo kakor mleko ali cvetovi belih lilij in je še nedotaknjena. Njene oči so kakor črn žamet in začudene gledajo predse kakor otrok v gledališko zaveso, o kateri mu pripoveduje stric, da se vsak hip dvigne in odpre pogled v čarodejno brezdno čarovnic in njim sorodnih nočnih duhov in pošasti.