Osat I Neko jesensko popoldne, ko železničar slučajno ni imel službe, je potrkal nekdo na njegova sobna vrata in še predno se je bilo mogoče ozreti izza mize po njem, tudi vstopil. »Gospod šef prosi, da bi se potrudili k njemu dol v pisarno!« Bil je stari, pisarniški z dolgo sivo brado, z modro kapo v roki in z večno istimi besedami in istimi začetki na jeziku: gospod šef prosi, gospod šef želi, gospod šef me pošilja.