Udaril je, a namesto da bi zadel, se je zaletel v deblo redkega, pred očmi se mu je zabliščalo in takoj je zagledal globoko pod sabo v gozdni grapi neznansko število letajočih in plesočih lučic. Baba ga je posadila na najvišjo smreko in mu rekla: »Tja dol skoči, angelček!« Grdo se je režala, pa se je držal z vsemi silami vrha in trepetal je od straha in groze, kadarkoli se je ozrl v grozni prepad, ki je zijal okoli in okoli.