Profesor je ležal vznak, držal usta vedno enako odprta, bil miren in sopel in hropel, kakor bi kdo žagal trskasto desko. »Ali naj dam zdravil?« je vprašala gospa nekako okoli polnoči. »Zdaj ni več treba!« je odgovoril zdravnik in ženske so se nad njegovimi besedami razjokale.