Popolnoma resen postane, dvigne oči in leti z njimi po ostalih navzočnih, kakor bi iskal pri njih pomoči, ali vsaj pojasnila. Gospa stopi sama k bolnikovi postelji, prime moževo brado, kakor je videla, da je napravil zdravnik, maje jo polahko sem in tja in jokavo kliče: »Julček, moj zlati Julček, ali me res ne slišiš, ali me res ne ‒ « In zaihti in se zvije z gornjim životom, kakor bi jo pograbili močni krči.