Prvi je stopil k postelji sam, prijel bolnika za roko in ga ogovoril: » me, Julče, prišel sem te obiskat in prosit za zamero. Vprašam te, ali so tiste vejice vredne toliko, da bi se midva, dve stari prijateljski korenini, sporekla in sprla! Turška motika, še bova prijatelja, kakor sva bila do danes!«