Ko je šel profesor Ščetinar zunaj mesta po samotni poti sredi njiv in polj, ni gledal lepote poletnega dneva, ni videl rož, ki so cvetele iz žita, in ni slišal škrjančkov, ki so peli in se izpremetavali v čistem in solnčnem zraku. Težke misli so mu legale v glavo, ležale na kakor kamenje, pa se valile okorno dalje in dajale prostora drugim, enako neprijetnim. Zdaj, zadnjih pet dni, se je čudovito postaral.