Suplentu pride na um, da bi objel svojo spremljevalko in ta malenkostni naklep ga vznemirja, mu po glavi, kakor vojskovodji bojni načrt. Zdajle ali zdajle, mu šviga po mislih, nerodno se ozre, v obraz je bled in ner vozen, skloni se, dene roko zadaj za glavo in jo poljubi na usta. Istočasno se prikaže na poti, ki se vije izza grma, gospodična Komljančeva, suha samica, hči sodnega svetnika.