»Ne vem, ne vem, kako bi bilo!« maje profesor drobno glavico in razlaga s suhim glasom. »Če me ne bo posebno prijela naduha in srčna napaka, dogotovim v kratkem daljšo slovniško stvar (gospod profesor dvigne desno roko s stegnjenim palcem in jo začne tresti v zraku), ki je ja‒ako važna! Tiče se kočljivih ortografskih napak, ki so jih zanesli nekateri mlajši pisatelji v naš književni jezik.