In tako vdrugič prestrašen je letel na vso moč v vijugasti črti dalje in dalje. Čez dolino, čez, čez novo dolino, čez nov in ustavil se je šele takrat, ko je bil tako truden, da je padel čisto brez moči na zemljo. Na sončnem, visokem kraju je bilo to, na vso moč je sonce upiralo svoje žarke, pripekalo je in žgalo, a on je ležal tam na goli zemlji s široko razprostrtimi belimi perutnicami, z odprtim kljunom, težko sopeč in z na pol zastrtimi trudno meglenimi očmi.