Stal je na tleh, dihal z odprtim kljunom in zasoplo, peruti je povešal od trudnosti tako, da so se dotikale mahovitih tal. Z rdečimi očmi je begal plašno med odprtinami, ki so jih puščale temnozelene smrečne veje, obmiroval z glavo in se plaho stisnil k zemlji, kadar je začul zgoraj kje v vrhu krakanje vrane, poslušal dolgo in zlezel naposled počasi iz smrečja na plano. Zletel je od tal v vrh bližnjega, pogledal proti hrastu, kjer se je rodil, in se dvignil v tisti smeri nad gozdnimi vrhovi v še soparni večerni zrak.