Mar je treba, da bi bilo na svetu vse resnično in samo resnično, ko so včasi laži vse lepše, vse prijetnejše in mnogo milejše, a resnica, trda, grenka in sirova celo med jato spominov? Ob spomladnih in jesenskih večerih in v sredi dolgih zimskih nočnih ur, ko nočejo trepalnice preko oči, takrat torej mi pridejo na pamet mladostni dogodki in vselej sem takih misli, da je mladost, četudi grenka in ponesrečena in bolna vsled neizpolnjenih želja in hrepenenj, vedno, vedno lepša kakor vse veselje in zabave starih let. Sijalo je solnce, pa odsijalo.