Naveličal sem se bil burnega življenja, prečutih noči, pijanih družb in zahotelo se mi je miru, domačega pokoja. Dom bi bil rad imel, svoj lastni dom, ženico, ki bi skrbela zame tako kakor včasi mati, prijetno in toplo izbo, kjer bi sedel ob zimskih večerih, povabil prijatelja iz mladih let na vina, pa se pomenil z njim o solnčni minulosti, o dnevih cvetja in luči. In zato sem se bil zaročil z mirno, sila pohlevno blondinko, ki je poslušala moje besede kakor dete bajke, gledala z vdanimi in modrimi očmi v moj obraz, se veselila mojih obiskov in bila z menoj kakor je sama trdila ‒ povsem zadovoljna in srečna.