Lepa noč je bila, po ulicah prijeten hlad, vse tiho, samo tuintam korak zakesnelega veseljaka, nekakšna mrmrajoča pesem, ki se zdi, da smukne senci podobna mimo, pod svetiljko blesk policajevega polumesca, sijaj kavarniških oken, ki se bleščijo ponekod sredi ulice ali trga kakor zlate plošče. Ko sem zavil v osamljenejše kraje, sem takoj začul pesmi, ki so peli pod grmovjem nad cesto in kakor vsak večer, tako sem tudi takrat ustavil korak, poslušal, premeril počasi par metrov trotoarja, zopet stal in vnovič nadaljeval svoje nočno romanje proti domu. Vse mi je bredlo ob taki uri po glavi.