Gospodična pride nazaj v svojo sobo, večerja se kadi pred njo na mizi, a ona se je noče dotekniti. Vstane izza mize, hodi po sobi, pa se ustavi pri odprtem oknu in strmi v noč: Moj Bog, kako lepo je zunaj v tej mesečini, pod temi zlatimi zvezdami, nekje zunaj, nekje daleč ... Sestanek I.