On pa je krožil z rokami po zraku, pomežikaval v solnce in prepeval: Dosti rožic je pognalo, ena je najlepša le, to bo gartrožca cvetlica, če že moje ne deklé.« »Ho, ho, ho!« se zasmeje gospod gost, potolče s polnimi dlanmi po kolenih in popravi svojo črno suknjico. Tudi gospodični se zdi vse smešno, na ves glas se zasmeje in zaploska po zraku z rokami.