Še drugo čašo izprazni, nasloni se nazaj na zofo, smehlja se prav prijetno in polahko zapre oči. Ne sedi bogve kako dolgo, pa se začujejo zunaj na hodniku koraki, nekdo se ustavi pred vrati in nalahko in vljudno potrka. »Naprej!« veli gospodična, vrata se odpro in v sobo stopi jako zaokrožen črno napravljen gospod v najboljših letih.