Zapre zopet vrata, sede nazaj na široko rožnato zofo, in kmalu pride tudi, stara in košata grajska dekla. »Uh, uh« ‒ se pritožuje ‒ »ta naš mladi pastir ima pa že take besede, da človek ne ve, kam bi pogledal, ko ga sliši. Še mene, ki sem stara, je vendar tako sram, da nikoli tega!«