Zagledal sem nežno in belo Tildino telesce, pribito na križ. Prsi sladke, z rožastimi vršički, stopala majhna kakor igrače in prebita z žebljem, roke ‒ kakor vratovi dveh labudov ‒ iztegnjene in tudi prebite. Obrazek pa poln neke lepe in globoke žalosti, v očeh solzan smehljaj in usta kakor majhna, ravnokar razcvela, rdeča in otožna tulpa ...