Takrat mi je položil nekdo roko na ramo. Tilda se je stresla in zbežala, jaz sem se ozrl in spoznal neznanca v svršniku. »Še to vam moram reči,« je začel naglo, »samo še tole: Ona,, mi vstane včasih pred duhom, pred očmi duše, gola, krvava, razprostrta ... nekdanji moj ‚labudek beli’ ...