Ovratnik svršnikov mu je stal pokonci, črni klobuk mu je zakrival čelo in v mraku ni bilo videti drugega kakor silhueto rahlo upognjenega moškega nosu in srednje dolge brade, ki se je trepetaje primikala in izmikala prsim. »Veste,« je pravil, »tudi jaz sem nekoč, kakor vi zdajle, tako na lahko roko govoril z dekletom, ga pregovoril in vzel za nekaj časa s seboj ‒ takorekoč na provizorično svatbeno potovanje. Bila je lepa, mlada, blagajničarka v neki kavarni, ki zdaj ne stoji več.