Ravno takrat zaživimo, ko izpustimo vajeti in zakričimo svojemu življenju: Hijo, črni vranci, zdaj pa koder hočete in kakor se vam ljubi; Ali se Vam ne vidi tako?
‒Vidi se mi, toda, gospa, za življenje treba druščine, jaz pa sem sam, sam. Vdova se je udobno premaknila na stolu in izpregovorila zaupno in še zaupnejše pogledala.