Kakor bi vse šepetalo, gozdi, polja, njive, hiše, skednji in hlevi in bele cerkve: spomlad, spomlad ... tako gre preko vse narave. Na koncu vasi, menda pod lipo, zapojo fantje pesem, ki se vedno bolj žalostno ponavlja. Pa ni sama žalost v njej, bo v glavnem hrepenenje.