Vse nebo je rožnato mračno, neke blage, rahle sapice so se priigrale od nekod in se dotikajo ljubeznivo poredno uhljev, tilnika in lic. Kakor bi vse šepetalo, gozdi, polja, njive, hiše, skednji in hlevi in bele cerkve: spomlad, spomlad ... tako gre preko vse narave. Na koncu vasi, menda pod lipo, zapojo fantje pesem, ki se vedno bolj žalostno ponavlja.