pride k mizi, nekaj časa gleda njegovo roko, ki trga kruh in ga nosi v usta, nato upre svoje čiste nedolžne oči živo vanj, sklene ročice in zaprosi: »Fronek, daj meni samo en košček!« Fronek ji da skoro polovico, toda pri tem je še bolj žalosten. Ne more se vzdržati in otresti neke moči, ki ga zgrabi in stisne v prsih, naglo vstane in beži na vrt v tisti svoj kotiček, kamor vedno pogosteje zahaja in kjer preboleva svojo žalost, ki ga češče in češče napada.