He, tista glava, ki gleda tam iz rebri, to je prva zidanica, V njej je hlad in mir, in ob njenih stenah spijo temni visoki sodi in za njihovimi dogami leže rdeča in rumena jezera, čista, hladna in opojna, skrivajoča v sebi mogočen vonj, ki poživlja naše prsi in moč, ki draži kri in jo podi po žilah, da je starec mlad in bi se igral z mladenko, ki ji poganja iz neder prvi cvet. Tu so doma vinski duhovi, ki ščebetajo jeseni od posode do posode svoje tajne pomenke. Kmet porine v vrata ključ, obrne ga in obstane pred pragom.